Ne razumem logike večine kandidatov, ki temelji na tem, da je najbolje imeti čim manj in se s tem čim bolj približati množicam. Če je to stanje realno ali ne, ne razumem, kako lahko volivci menijo, da je zelo dobro, če je kandidat za premierja revež. Zakaj bi potem sploh volili take kandidate, če pa v vseh letih dela (roko na srce, nihče ni ravno mlad in na začetku kariere) niso ustvarili ničesar, kar bi jim omogočalo preživetje na dolgi rok? (Investicije v avtomobile in nepremičnine za lastno uporabo ne smatram za naložbe, ker ne prinašajo denarnega toka) Kako jim lahko dovolimo, da se igrajo z našim denarjem, če pa še svojega ne znajo upravljati? Ne znajo, nočejo, ali pa zgolj ne prikažejo.. To je drugo vprašanje, resnica pa znova kaže na ta, kako dobre namene dejansko imajo. Ne bi bil mogoče potem najboljši kandidat za premierja Jure Jankovič, ki bi lahko s svojim nosom za naložbe v nepremičnine in druge posle državi še kako koristil pri zmanjševanju zadolženosti in razvoju gospodarstva?

V naših glavah je kljub drugačnim razmeram še veliko ostankov razmišljanja iz mladosti naših staršev, ko je bilo stanje na trgu veliko bolj privlačno za take vrste naložb. Dejstvo je, da so bile pred 30-imi leti nepremičnine pri nas veliko bolj zanimive za nakup kot danes, ko je trg nasičen (ocenjuje se, da je na trgu več kot 19.000 stanovanjskih nepremičnin) in je pričakovanje o rasti vrednosti nepremičnine ob trenutni politiki na tem področju zagotovo le pobožna želja za naslednje desetletje ali mogoče še dlje.

Ob nakupu nepremičnine in najetju kredita ne smemo pozabiti na to, da si z redno mesečno obveznostjo za 20-30 let naložimo veliko psihično breme, ki v tem primeru največkrat lahko pomeni, da pri pogajanju za boljšo plačo ne bomo tako samozavestni oziroma bo naše pogajalsko izhodišče slabše, ali da si v primeru nezadovoljstva na delovnem mestu ne bomo mogli privoščiti meseca, dveh ali več brez plače zaradi zamenjave delovnega mesta (v primeru, da nimamo najmanj nekaj tisoč evrov prihrankov za te namene), temveč bomo zaradi tega prisiljeni delati v istem okolju. Torej že v osnovi je kredit veliko psihično breme, pa poglejmo še, kaj nam pokažejo številke.

Zgornji tabeli kažeta primerjavo med najemom in nakupom 70 m² velikega stanovanja za Bežigradom v Ljubljani. Pri tem sem se opiral na naslednja dva oglasa: najem stanovanja, prodaja stanovanja. Inflacija ni upoštevana.

Za izračun kredita pri najemu stanovanja sem uporabil informativni izračun pri NLB, kjer se kot osnova za izračun obresti uporablja 6-mesečni Euribor, ki je trenutno najcenejša možnost, vendar je potrebno tudi vedeti, da je njegova vrednost trenutno na zgodovinsko najnižjih ravneh. V končni vrednosti stanovanja sem predvideval, da se bo vrednost stanovanja po 30 letih dvignila na 3.000 EUR/m2, medtem ko je trenutna cena stanovanja 1857 EUR/m2.

Pri izračunu donosa naložbe sem upošteval, da je 100-letna (avgust 1908-avgust 2008) donosnost ameriških delnic 9,5 odstotka, vendar sem v prvem izračunu upošteval malo nižjo 9-odstotno donosnost. V drugi tabeli so izračuni za 8 , 10, 9,5 in za 16,7-odstotno donosnost, kolikor je znašal donos sklada KD Galileo v 18 letih do leta 2010. Pri slednjem je mogoče izračunati, da je vlagatelj v zgolj 18 letih ustvaril skoraj 100.000 EUR presežka v primeru, da je živel v najemu in na začetku delovanja sklada vložil vanj 30.000 EUR.

Pri nakupu stanovanja nisem upošteval dejstva, da je potrebno kot lastnik stanovanja v 30 letih precejšnja sredstva nameniti tudi za obnovo nepremičnine, v kateri se stanovanje nahaja, kar lastništvo hitro podraži za 10.000 EUR in več.

Če pogledamo izračune, se na prvi pogled zdi, da se pri donosnosti nižji od 9 odstotkov najem stanovanja ne splača, ker je stanovanje vredno več, kot je vrednost sredstev, ki nam ostane, če od končne vrednosti naložbe odštejemo najemnino. Vendar pa je potrebno vedeti, da nam bo stanovanje prinašalo le še toliko, kot znaša vrednost najemnine in nekaj malega glede na rast cen nepremičnin. Vse skupaj bi zneslo recimo okoli 700 EUR. Na drugi strani pa imamo 130.000 EUR dodatnih sredstev, ki jih lahko vložimo naprej ob 8-odstotni obrestni meri. Po 20 letih imamo ob taki donosnosti že 602.000 evrov, kar znese v povprečju 1.960 EUR dobička na mesec, kar je 1.260 EUR več kot v primeru, če smo lastniki stanovanja. Pri več kot 8-odstotnih donosih so ti zneski še bistveno višji.

Torej nakup ali najem? Odločitev je vaša, moje mnenje pa je, da se ob trenutnem stanju na trgu nakup nepremičnine ne splača. Še nekaj več o negativnih psiholoških posledicah najema kredita pa si preberite v članku Kredit – idealno sredstvo manipuliranja.

Veliko uspeha pri reševanju stanovanjskega problema!

Bi radi prejemali en mail na teden o aktualnih katalogih trgovcev?

Ste se že kdaj znašli v dilemi, kje dobiti kataloge trgovcev, ki jih v vašem okolišu ne dobite po pošti?

Ali pa vas je zanimal katalog, ki je pred dnevi že končal v smeteh?

Vas mogoče zanima, kateri trgovci v vaši okolici izdajajo kataloge?

Spletna stran s katalogi jogo.si je prava rešitev za vas. Naročite se na redni tedenski email na prvi strani in dostopajte do vaših priljubljenih katalogov kjerkoli in kadarkoli!

Glavne razloge je potrebno iskati v strahu pred izgubo zaposlitve in ujetostjo v krog zadolževanja, o katerem sem pisal že v prejšnjem članku. Še več o tem, zakaj je stanje tako kot je, pa si preberite v članku spletne strani “razgaljeni kapitalizem“.

Če samo pogledamo malo okoli sebe, lahko vidimo, da so ljudje zaradi kreditov dobesedno privezani na svoje službe in kljub potencialni podjetnosti ali želje po zamenjavi službe tega ne naredijo. Ker jih skrbi, kaj bodo rekli na banki, ko ne bodo mogli plačati obroka posojila, in bodo zaradi tega mogoče v negotovosti tudi dlje časa, kdo bo plačal račune, če ne bo več mesecev prihodka, kaj če kaj zarubijo itd.. In kdo to z največjim veseljem izkorišča? Delodajalci in podjetja, ki s tem pridobijo dolgoročno zvestobo delavcev, predvsem tistih z najnižjimi plačami. Ti se namreč zaradi običajno borih prihrankov le z njimi ne morejo preživeti, poleg tega pa je danes brez kreditov ob naprimer 800 evrih plače žene in prav toliko moža in dveh otrocih nemogoče dostojno živeti.

Zato je včasih po mojih izkušnjah vredno kdaj malo bolj potrpeti, nakup kakšne vrednejše dobrine malo prestaviti, namesto novega avtomobila kupiti rabljenega, pa čeprav bo imel sosed boljšega in res zracionalizirati porabo. Seveda, če je to mogoče. Pa ne zato, da se bo tako živelo celo življenje, ampak da se dobi na začetku neka masa denarja, s katero se lahko kasneje nekaj ustvari, sicer nam res ne preostane drugega, kot da se podamo na neskončno pot kreditov in plačevanja enormnih obresti. V vsakem primeru odločitev za kredit ni tako nedolžna zadeva kot izgleda na prvi pogled. Glavna zadeva, zaradi katere se kasneje vse spremeni, je psihološkega izvora in dokler ne pridemo v tako situacijo, je žal ne razumemo.

Čim manj kreditnih težav in čim več poguma!

Ravno sem prebral knjigo Michaela Winterhoffa Zakaj naši otroci postajajo tirani, ki jo mimogrede lahko kupite že na bolje založenih bencinskih črpalkah, ki prodajajo zbirko založbe Učila “Žepna knjiga”.

Ko sem kupil knjigo, sem se spraševal, kaj vse res danes delamo narobe, kar bo spremenilo naše otroke v prihodnosti. Vendar po nekaj prebranih straneh sem se začel zavedati, da imamo otroke tirane že davno med nami. Da so jih vzgojile že generacije naših staršev in da se nam brez pravilnega pristopa na tem področju v prihodnjih letih obeta strašna sprememba družbenega reda, družbenih pravil, norm in drugih ustaljenih običajev.

Rdeča nit knjige “Zakaj postajajo naši otroci tirani”, ki bi jo po mojem mnenju moral prebrati vsak starš in vsak pedagoški delavec, ki dela z otroki, je, da so starši začeli že otroke obravnavati kot odrasle, da jih jemljejo kot nadomestke primanjkljaja na različnih področjih, tako čustvenih, partnerskih in drugih, in jim s tem onemogočijo razvoj zdrave, odrasle in odgovorne osebnosti. Posledice za celotno življenje te osebe so po besedah Winterhoffa nepredstavljive. Kot pravi, je to mogoče opaziti že v šolah, kjer ima vse več otrok take ali drugačne odklone (obnašanje, motorika, učenje). In tako, kot so bili včasih redki tisti otroci z odkloni, so danes redki tisti, pri katerih tega ni.

Jasno je, da je k temu veliko prispevala sodobna družba, vendar starši bi se morali po mojem mnenju kljub temu zavedati, da meje pri vzgoji še vedno morajo biti in da ni vse le na novodobnih teorija o različnih “vrstah otrok”, ki do nedavnega sploh še niso obstajale.

Na koncu knjige je avtor napisal zanimiv odstavek, ki še kako velja za današnjo mladino oziroma generacijo dijakov, študentov in svežih diplomantov.

“..S psihiatrovega vidika neprestana preobremenjenost z današnjim družbenim napredkom odraslega človeka vodi v depresijo, katere pojav pa se razlikuje od klasične. Kajti če se depresiven človek ponavadi umakne, skrije in z zunanjim svetom najraje ne bi imel opravka, je tukaj učinek prav nasproten, tako da v tem primeru govorimo o “aktivni depresiji”. Aktivni zato, ker se človek, ki se je znašel v depresiji, odziva z vse večjo aktivnostjo, se pravi nenehnim delovanjem.

Vendar kdor neprestano deluje, mora tudi neprestano dajati, biti aktiven, pomeni iti iz sebe in nekaj prepustiti. Tako v odnosu do drugih odraslih ostane komaj še kaj prostora za to, da bi dobil nazaj nekaj, kar se dogaja na čustveni ravni. Izmenjava potrditev in pozornosti se znotraj družbe posledično dogaja le še v močno zmanjšani meri in ni več zmožna zadovoljevanja lastnih potreb na tem področju…”

Tudi sam sem se srečal že s tem in upam, da tudi za vedno premagal. Je pa res, da si je včasih to težko priznati. Običajno se tega zavemo šele ob nekem nepričakovanem dogodku, ki nas strezni.

Kljub vsemu, sem prepričan, da za vzgojo otroka ni pravila, verjetno pa je prav, da ima vsak otrok meje in da jih starš tudi upošteva in seveda prilagaja letom. S pravimi nasveti se bom mogoče oglasil, ko bom imel svojega malčka, vendar pa kljub temu že zdaj priporočam branje knjige “Zakaj postajajo naši otroci tirani”. Prepričan sem, da lahko v njej vsi najdemo kakšno zanimivo razlago ali nasvet.

Pa uspešno vzgojo!

Bešamel omaka:

- kisla smetana

- jajca (eno jajce na eno malo kislo smetano, dva na veliko)

- sir (jaz uporabim parmezan in en običajni sir za topljenje)

- sol in poper

Najprej zmešam kislo smetano in jajca, potem posolim in popopram, potem pa naribam še sir. Dodate ga lahko po želji. Jaz naredim precej gosto omako, ker imam rad okus po sirih, vendar pa je to odvisno od vsakega posameznika.

Kaj pa mesni del? Ja skoraj bi pozabil. Za mesno filo potrebujete:

- 0,5 kg mletega mesa

- 2 čebuli

- pol tretjino stroka česna

- sol in poper

- peteršilj in bazilika po okusu

- paradižnikov koncentrat

- rdeče vino

Najprej popražim čebulo, da porumeni, potem dodam česen za pol minute in še meso. Vse skupaj pražimo, da se meso malo popeče, potem dodam sol in poper (po okusu), potem še peteršilj in baziliko (po okusu). Ko ima meso lepo barvo, vse skupaj zalijem z rdečim vino, okoli 2 dcl in dodam paradižnikov koncentrat zmešan v kozarcu vode. Jaz uporabim 100 ml koncentrata, spet pa lahko dodate po okusu. Počakam, da se vse skupaj kuha približno 10-15 minut in potem naložite v pekač in vse skupaj pečete 25-30 minut na 200 stopinj.

Čisto enostavno, hitro, hrustljavo in njami okusno. Pa dober tek!