Žigatovo :)

Če razmišljaš s svojo glavo, se ne moreš zmotiti.

Bankrot? So What?! Gremo naprej..

with 3 comments

Včeraj sem prvič v življenju videl Jerryja. To je brat od naše sorodnice iz ZDA. O njem sem do takrat slišal veliko, pa hkrati malo, sem ugotovil. Nisem imel preveč dobro mnenje o njem. In včerajšnji dan je bil zato po pravici zame najbolj naporen dan odkar sem skoraj tri tedne prišel čez lužo. Ko smo prispeli v Washington, je bilo še vse normalno, potem pa se je začel obnašati, kot da se že dolgo poznava, in  stresal je šale na račun sestre in njenega moža. Celo popoldne sem trpel, ko sem ga poslušal  in razmišljal, kako ne more biti resen. Hotel sem se le normalo pogovarjati. Ker seveda, če nekoga prvič srečaš, potem se moraš obnašati resno in počasi navežeš tesnejši kontakt. Jap, skoraj vedno je tako, vendar najbolje je pa kljub vsemu takrat, ko nastopi tisti skoraj. Tako je namreč z Jerryjem.

Če sem še včeraj menil, da je “najtežji” človek na svetu, sva se danes pogovarjala skoraj o vsem, kot bi se poznala celo večnost. Vse od resnih pogovorov do smeha in številnih šal na njegov in moj račun. Brez zamer. In zakaj je bilo danes tako drugače? Ker sem spustil mojo zavoro v glavi, ki mi pravi, da je težko vzpostaviti prijateljske pogovore z ljudmi, ki jih redko srečaš  (jaz bi si sicer želel drugačnih ljudi).

Pri svojih 59-ih je Jerry že imel podjetje s 15 zaposlenimi, služil velike denarje, bankrotiral, se spet postavil na noge in slabe odločitve so ga pripeljale pred novo nezavidiljivo finančno situacijo. Z dolgovi in brez lastne strehe nad glavo. Leta in finančno stanje sta pri njem brez pomena, pomembna je volja do življenja. Res je, da ni tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. Premagati je treba številne težave, kar ni niti malo lahko. Vendar v nasprotju z večino, ki kdaj pride v težave, se taki ljudje ne predajo in obupajo že na prvem večjem vzponu.

Just do it

Tudi Jerry kljub vsem svojim negativnim izkušnjam in padcem ni obupal. Še vedno gleda na življenje z Mount Everesta in se ne boji znova spustiti v dolino. Zakaj bi se bal? V življenju nihče nima le negativnih izkušenj, zagotovo so tudi pozitivne. In zakaj ne bi pogledali s svetlejše strani? Zagotovo bi bilo življenje precej lepše in lažje. Zakaj pa ne?

Kot pribito drži: Sreča spremlja hrabre!!😉

Written by Žiga

maj 22, 2009 at 6:23 am

3 Responses

Subscribe to comments with RSS.

  1. A zato si bil ti tko zadržan ko sva se spoznala ;))) haha … jej jej … vidiš, jst sm že čist po ameriško..zgovorna😉

    papa,
    j

    Jasna

    maj 22, 2009 at 8:08 am

  2. Američani so znani po tem, da vsakega sprejmejo odprtih rok in srca, medtem ko smo Slovenci bolj zadržani… razlika je tudi v tem, da imajo bistveno več volje, kot pri nas. Medtem ko se tam zgodi katastrofa, je folk pripravljen ponovno zgradit bajto in si uredit življenje – brez prevelike pomoči države. Pri nas vsi čakamo samo na državo ob vsaki najmanjši katastrofi. Žalostno!

    costella

    maj 23, 2009 at 8:07 am

  3. Se strinjam s tabo, čeprav znamo biti tudi Slovenci zelo gostoljubni in zdi se mi, da se pri nas stanje popravlja. Kar se pa volje in energije tiče pa ni primerjave. Še nekaj generacij se bo zamenjalo, preden se bo miselnost ljudi spremenila. Žalostno ja, ampak na to so nas navadili tudi naši vrli ministri in poslanci…

    Žiga Zaplotnik

    maj 28, 2009 at 6:29 am


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: