Stanje v svetovnem gospodarstvu kaže, da seje kriza že obrisala pod nosom, vendar sem prepričan, da nas bo novi val znova zadel kot strela z jasnega. In to bo še bolj boleče, kot je bilo leta 2008. Več o tem, zakaj pričakujem, da se bo to zgodilo, v enem izmed prihodnjih člankov, danes pa želim opozoriti le na članek sicer pogosto kritiziranega Roberta Kiyosakija, ki napoveduje, kaj bo prinesla prihodnost in zakaj lahko znova pričakujemo hude čase.Več si preberite tukaj, za pokušino pa eden izmed grafov, pri katerem so vsi komentarji odveč.
žigatovo 
Moram priznati, da se v večini kr strinjam s Kiyosakijem, vendar upam da ne bo tako kot leta 1929, ko se je gospodarstvo iz krize “prebujalo” še kr nekaj let:D Takrat, je namreč gibanje indeksa Dow Jones bilo skorajda identično, kot je slika na zgornjem grafu hipotek.
Domen, po pravici se bojim, da se bo tudi sedaj zgodilo nekaj podobnega, kar se dogaja na Japonskem že od leta 1989, ko je vrednost indeksa Nikkei padati in je lani januarja, sicer z večjimi skoki, dosegla najnižjo vrednost v zgodovini.
Če malo pogledaš okoli sebe, lahko ugotoviš, da imajo ljudje precej več stvari, kot jih dejansko potrebujejo in da so številni globoko v dolgovih, kar zagotovo ne more trajati dolgo. Moralo bo priti do racionalizacije potrošnje in do večjega nadzora nad financami. Upam le, da ne bomo postali ljudje-stroji, tako kot je to pri Japoncih, in da se ne bodo zadeve reševale s kakšno vojno.
Osebno nisem tako negativnega mišljenja, čeprav stojim realno na tleh. Zgodba Japonske in njena kriza, je poglavje zase in se ne more enačit s sedanjo krizo.
Če se japonska kriza ne more enačiti s sedanjo, bomo videli čez nekaj let, mogoče še več. Sem pa prepričan, da smo še daleč od izhoda iz krize, čeprav borzne tečajnice kažejo tako sliko.
Sicer pa je vsaj v Sloveniji kriza pokazala, da so naše finančne navade zorele predvsem v času rasti, le redki pa so preživeli že kakšno večjo krizo in se pri tem nekaj naučili. In menim, da je to največja težava tudi v svetu.
Saj vsi vemo, kako je običajno s spreminjanjem navad. Najprej si nekajkrat rečemo, da je potrebno kaj spremeniti, potem nekako poskušamo, pa odnehamo, če smo dovolj vztrajni pa res popravimo kaj. Ravno tako je tukaj, le da je potreba po “treznenju” prišla kot strela z jasnega, vendar kljub temu menim, da bo za spremembo razmišljanja potrebnega precej več časa.
Zakaj potrebujemo vsakih nekaj let nov avto, zakaj je potrebno imeti vsako leto novo kolekcijo oblačil, zakaj je potrebno plačati nesramno visoke zneske za blagovne znamke, ki so prav tako če ne včasih še celo manj kakovostne od običajnih?
Tudi sam sem bil včasih precejšnji potrošnik, vendar sem se po nekaj obdobjih brez denarja streznil in naučil tega, da lahko na mesec preživim z minimalno vsoto (cca. 300 eur – od tega je 150 evrov obveznih stroškov) In vidim, da ni najbolj pomemben denar, ampak ljudje in odnosi med ljudmi, kar pa tudi vse bolj zanemarjamo in ni daleč od tega, da se bodo mladi namesto na sprehodu po mestu družili le še na spletnih skupnostih.
Sicer pa, vedno sem rekel, vsak naj živi, tako kot ve in zna, ker vsak odgovarja za svoja dejanja.
Uživaj! 🙂