Žigatovo :)

Če razmišljaš s svojo glavo, se ne moreš zmotiti.

Bodimo prijazni do ljudi in ljudje bodo prijazni do nas

leave a comment »

Ste že kdaj opazovali ljudi, ko hodijo po ulici, kakšni so njihovi obrazi in kako hodijo? Usedite se enkrat za pol ure na mesto, kjer se stalno sprehajajo ljudje in jih opazujte. Prepričan sem, da se boste kmalu začeli smejati. Tudi jaz sem se. Zakaj? Po mojem mnenju zato, ker je kljub velikemu številu ljudi res le malo takih, ki se sprehajajo z nasmehom na obrazu in tistih nekaj, ki jih pride mimo, tudi tebe vedno nasmeje. Ja saj vem, sliši se smešno, ampak po mojem mnenju je vse kar malo zaskrbljujoče. Zakaj ljudje ob vseh naših opravkih pozabimo na smeh in na lepo besedo? Zakaj se vse več pogovorov konča in začne z »Oprosti, ne morem zdaj, te pokličem, ko bom imel čas…« in tako naprej.  Smo res postali tako zasedeni? Priznam, tudi sam sem kdaj tak, a to ni prav.

No in ko sem sam opazoval tako ljudi, sem opazil torej, da se le redki smejijo. Zato sem naredil test. V Skopju sem se naključnim mimoidočim, ki se pred tem niso smejali, nasmejal, da vidim, kakšen bo odziv na to. In rezultat? Vem, da okoli 10 ljudi ni ravno reprezentativen vzorec, a izmed teh 10-ih ljudi so se prav vsi nasmejali nazaj. Neverjetno res. Čeprav vem, da nasmeh dela čudeže, pa me je to res presenetilo.

Še en zanimiv dogodek pa se mi je zgodil pred tednom v Ljubljani. Šel sem jest v Emonsko klet in z novim sistemom plačevanja bonov je potrebno potem tudi plačati razliko do polne cene. A tega prej nisem vedel. Pojem pico, potem pa se s prijazno natakarico, ki me ne pozna, malo pogovoriva o novem sistemu plačevanja bonov in še nekaterih drugih zadevah, medtem ko ona z mobitela odčitava podatke. Ugotovim, da nimam denarja. Rečem, da grem na bankomat in vprašam, kaj pustim za garancijo, da pridem nazaj. »Nič ni treba, ti zaupam,« je odgovorila. Debelo jo pogledam in grem na bankomat. Nič mi ni jasno. Seveda grem plačat bon in prijazno se pozdraviva preden odidem. Da ne bo pomote, nobenih drugih namenov ni bilo z moje strani. Z njene pa mislim da tudi ne, ker je bila malo starejša.

Na poti na delo razmišljam, na podlagi česa mi je toliko zaupala. Kljub vsemu, 3,6 evra je verjetno skoraj toliko, kot zasluži na uro. Ni druge kot to, da sva se sproščeno izmenjala nekaj besed in da sem jaz spoštoval njo kot natakarico in ona mene kot stranko. Nič drugega.

Podobnih zgodbic je še veliko, ampak vsem je skupno to. Če si sam prijazen do ljudi, bodo tudi ljudje vedno prijazni do tebe. Seveda so nekje meje in včasih greš pač tudi na led pa malo zaboli, toda še vedno je v ostalih 90 odstotkih drugače. Bi bili raje med veliko večino ali manjšino? Izbira je vaša. Nasmejete se lahko tudi le vi. Nihče drug se ne more namesto vas.

Se splača😉 Uživajte!

Written by Žiga

avgust 25, 2010 at 7:57 popoldan

Posted in ljudje, nasvet, življenje

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: