Tako lahko je biti sodnik

Velikokrat sem imel težavo s tem, kaj si drugi mislijo o mojih razmišljanjih in ali bodo ta v skladu z njihovimi razmišljanji. V zadnjih letih se je to s pomočjo prijateljev in trenerjev precej spremenilo. Zdaj si upam veliko več povedati na glas. Pa ne zato, ker želim izstopati ali ker poudarjam individualnost. Ampak zato, ker so moje izkušnje unikatne, ker je moje znanje unikatno in na podlagi tega pride tudi unikatno razmišljanje. In ker eno razmišljanje rodi drugo. Pa brez obsojanja. In na koncu pride izjemna ideja. In te ne bi bilo brez najslabšega člena. Brez najslabšega razmišljanja. Nihče izmed nas ni enak. Zato je naše razmišljanje vedno drugačno. In ravno tukaj se pojavi težava. Ker vsi mislimo drugače, pa bi si tako radi želeli, da vsi mislijo tako kot mi.

razmišljanje

Pred kratkim objavljen članek o šolskih uniformah in prebiranje komentarjev mi je dal misliti ravno o tem. Ljudje vedno tako veliko pričakujemo od drugih, sami pa vedno zmoremo tako malo ali nič. Ne zavedamo se, da članki, kot je omenjeni, ne želijo razdeliti družbe, ne želijo spreminjati mnenj ljudi in ne prispevajo k spodbujanju nestrpnosti, ampak so taki članki le predstavitev razmišljanja nekoga, ki ima pogum nekaj povedati, mogoče ima izkušnje ali le gleda na vse skupaj z malo drugačne prespektive. Žalostno je, da večina komentarjev ni usmerjena v to, kaj dobrega bi lahko iz razmišljanja potegnili, ampak kako lahko nekdo sploh razmišlja tako.

In tako se vidi, da smo spet tam. Tam, kjer si nihče ne želi biti, pa dejansko večina tam ves čas čepi. Na kupu gnoja. Kjer smo sposobni le obsojati druge in njihovo razmišljanje, ker mislimo, da vidimo dlje in jasneje. Pa je temu res tako? Želimo si napredka, želimo si najboljše za naše otroke, pa vendar naša dejanja kažejo, da se nismo premaknili nikamor. Še vedno smo na istem. In vse, kar večinoma znamo, je to, da obsojamo druge, ker ne razmišljajo kot mi. Če razmislimo, to niti teoretično ni mogoče, ker imamo toliko različnih izkušenj in znanj. In iz soka in vode še nikoli nismo dobili piva. In obratno. vsaka mešanica je nekaj posebnega, edinstvena in zato smo ljudje vedno zanimivi.

Prepričan sem, da bi kot družba naredili velik korak, če bi se večkrat vprašali, kaj nam je hotel nekdo s svojim razmišljanjem povedati, kaj se lahko iz tega naučimo, koga lahko vprašamo za mnenje in mu prisluhnemo. V zadnjih letih sem ugotovil, da sem dolgo živel v zmoti, ker sem komunikacijo dojemal predvsem kot govorjenje. Zdaj vem, da temu ni tako. Zdaj vem, da to pomeni predvsem poslušanje. Mogoče imamo tudi zato dvoje ušes in samo en jezik. Tako naredimo veliko več za nas in za druge. Mi izvemo marsikaj novega, drugemu pa damo veljavo in izkažemo zanimanje. Oba sva zmagala. S tišino.

Razmišljanja so vedno dobrodošla in bravo za pogum tistim, ki si ga upajo razkriti. Na nas, ki jih beremo ali poslušamo, pa je, da razmislimo in pogledamo na določeno temo mogoče z drugega vidika, kot gledamo sami. Ni najlažje včasih, ampak z veliko truda in treninga je mogoče in to lahko naredi naše misli bolj napredne in široke, nas pa toliko bolj zanimive kot ljudi in kot sogovornike. In življenje je lažje.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s